Zasvojenost z delom je ena izmed vedenjskih zasvojenosti z relativno dolgo zgodovino raziskovanja in teoretičnega raziskovanja.

Kompulzivno prekomerno delo je verjetno prisotno v človeški družbi že od antičnih časov; vendar po naših podatkih ni na voljo nobenih sistematičnih študij o tem vprašanju. Pretirana zaskrbljenost z delom in produktivnostjo, ki je pogosto povezana s pohlepom, pretirano skrbjo in tesnobo, je lahko verjetno sega vsaj do 5./6. stoletja pr. 

ČASOVNICA KLINIČNEGA IN ZNANSTVENEGA ZANIMA

1903 Pierre Janet je opisal »psihastenijo«, povezano s perfekcionističnimi skrbmi (in podobno nečemu, kar se bo pozneje imenovalo obsesivno kompulzivna osebnostna motnja; OCPD), ki jo je pozneje sprejel Sigmund Freud. Ugotovljeno je bilo, da imajo psihasteniki fizične težave, kot so glavoboli, bolečine v hrbtu ali nespečnost.

1919 Sándor Ferenci je opisal t.i.Nedeljska nevroza“. Simptomi spodobne tistim, ki jih doživljajo psihasteniki, in druge telesne simptome so opazili med nekateri posamezniki v dneh, ko so poskušali počivati od dela. To je morda prvi znak odtegnitvenih simptomov, povezanih z odvisnostjo od dela v klinični literaturi. 

1952 DSM-I (APA 1952, str. 37) je vključeval kompulzivno osebnost z značilnostmi, kot sta "prekomerna zmožnost za delo" in "pomanjkanje normalne zmožnosti za sprostitev."

1968/1971 Pojem deloholizem/zasvojenost z delom je v psihološko literaturo uvedel Wayne Oates.

1970  Deloholična nagnjenja so bila priznana že v sedemdesetih letih odmevna medicinska literatura.

2013 Prekomerna predanost delu je bila eno redkih meril OCPD, ki so se obdržala od DSM-III do DSM 5 (APA 2013) in se v literaturi OCPD pogosto imenuje "deloholizem" (Grilo et al. 2004).