V zadnjih letih je prišlo do precejšnjega napredka pri konceptualizaciji in raziskavah zasvojenosti z delom. Opredeljena je kot vedenjska zasvojenost s simptomi, podobnimi zasvojenostim s snovmi, kot so odtegnitev, toleranca, sprememba razpoloženja ali konflikti. Zaradi dveh glavnih dejavnikov je to eden najpomembnejših izzivov v organizacijski psihologiji in javnem zdravju v 21. stoletju. 

Zasvojenost z delom je eno najpogostejših odvisniških vedenj

Prvič, študije zasvojenosti z delom kažejo, da je bolj razširjena kot večina drugih vedenj, ki povzročajo odvisnost. Odvisno od države bi lahko bilo prizadetih približno 6 do 20% delavcev, takšne razlike v razširjenosti pa so verjetno do neke mere povezane z dejavniki na makroravni, kot so predpisi trga dela, stabilnost zaposlitve in sistemi socialnega varstva. 

Zasvojenost z delom povzroča veliko individualno, družbeno in ekonomsko škodo

Drugič, zasvojenost z delom je strogo povezana z veliko delovno obremenitvijo, kroničnim in znatnim poklicnim stresom ter izgorelostjo. Poleg tega močno vpliva na disfunkcijo družine in na splošno problematično socialno funkcioniranje. Poleg tega je običajno povezano z zmanjšano produktivnostjo. Z drugimi besedami, ima precejšnje negativne posledice za prizadete posameznike, ljudi, ki so jim blizu, in prejemnike njihovega dela. Trenutno obstaja dovolj empiričnih in teoretičnih izhodišč za natančnejši pregled povezave med zasvojenostjo z delom in globalnim bremenom bolezni. Zaradi velike razširjenosti, skupaj s precejšnjimi in široko razširjenimi negativnimi učinki, je verjetno, da bo povzročil znatno škodo prebivalstvu, kar bo prizadelo zdravstvene in socialne sisteme.

Poklicni stres in velika delovna obremenitev se vedno bolj priznavata kot pomemben dejavnik, ki prispeva k boleznim in motnjam, ki predstavljajo glavne sestavine svetovnega bremena bolezni. Podrobnejšo definicijo izgorelosti je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pred kratkim vključila v enajsto revizijo Mednarodne klasifikacije bolezni (ICD-11), kar odraža vse večje priznanje vloge poklicnega dela v duševnem zdravju.

Prekomerna zaskrbljenost s produktivnostjo, ki izključuje užitek in medosebne odnose, je klinično priznana težava, simptom obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje (OCPD). Vse več dokazov pa kaže, da je neobvladljivo prekomerno delo povezano z motnjo odvisnosti, tako imenovano »zasvojenostjo z delom« ali »deloholizem«, ki ima za posledico zmanjšano produktivnost in precejšnjo škodo posamezniku in drugim ljudem v njegovem okolju. Zdi se, da je OCPD eden glavnih dejavnikov tveganja. Kljub temu razpoložljive študije kažejo, da je zasvojenost z delom ločena klinična entiteta in zasvojenostna motnja s svojo etiologijo, simptomatologijo, epidemiologijo in potekom. Prepoznavanje kot takega ima globoke posledice za njegovo družbeno percepcijo, prepoznavanje, preprečevanje in zdravljenje. Razpoložljivi podatki kažejo, da je za nekatere posameznike odvisnost od študija zgodnja oblika odvisnosti od dela.

Doslej so bila prizadevanja za raziskovanje vloge zasvojenosti z delom pri posledicah poklicnega stresa in velike delovne obremenitve omejena. Trenutno je naše znanje o mikro-, mezo- in makroravni dejavnikih tveganja zasvojenosti z delom in interakcijah med njimi omejeno. To področje raziskovanja in kliničnega znanja je trpelo zaradi pomanjkanja sistematičnih raziskav in celostnih prizadevanj strokovnjakov z vsega sveta. Naš projekt želi preseči te omejitve in zagotoviti kakovostno znanje o zasvojenosti z delom.

V tem razdelku boste našli pregled zasvojenosti z delom, ki temelji na najnovejših znanstvenih podatkih.